UGANKE

ČEVLJI KOT ČOLNI, NOSEK PA RDEČ, BOLJ KO JE TRAPAST, BOLJ NAM JE VŠEČ.

MOŽ, KI NOSI ČRNO SUKNJO, DREZA, DREZA V ČRNO LUKNJO, DOBRA SREČA HODI Z NJIM, KO OMETA POT ZA DIM.

TEČE, TEČE, NIMA NOG, KAMNE BRUSI, NIMA ROK, GRE VSE VEČJA, VSE BOLJ LENO IN SE Z MORJEM ZLIJE V ENO.

MAJHEN JE IN STAR IN SIV IN POŠTENO NAGAJIV, KAMORKOLI SE ODPRAVI, NOSI KAPICO NA GLAVI.

ČEPRAV JE ČIST, BO SPET OPRAN, TAKOJ KO BO DEŽEVEN DAN. LEPO NAPET, ODPRT KOT CVET, Z NEKOM BO ŠEL V ŠIRNI SVET.

SO NAJPREJ TEKOČE, NA VROČE ULITE, ZA HIPEC LETEČE, NAMAZANE, ZVITE.

POSEDAJO NA ENEM, DRŽIJO SE ZA DVA, SKRBIJO, DA BOLJ JASNA PODOBA JE SVETA.

SE MANJŠA, SE MANJŠA, NAZADNJE JE NI IN NE DA BI JEDLA, SE ZOPET ZREDI.

PRINESE DOBRO VOLJO, ODNESE HUDO ZIMO, IN KO ZA HRIB SE SKRIJE, SI REČEŠ: “DAN JE MIMO.”